Vrnitev v Luklo in Kathmandu

Po prespani noci v Tangboche smo se zbudili v zopet soncnem jutru. V tej vasi je budisticni samostan. Ko sva z Ani sedela pred lodgem, na toplem soncu, nogami na skarpi, sem prav uzival v naravi, ani prav tako. Pred nama so se pasli jaki, po zraku so se lovili vrani, menihi so tolkli na gong, s svojimi trobljami so ustvarjali misticne zvoke, res idilicno. Tam bi lahko sedel celo dopoldne in se cudil naravi in pogledov na gozde rododendrov, globoki dolini in vrhovov Lhotsea, Everesta in njegovih sosedov. Me ne preseneca, da so si prav tu menihi postavili samostan. Lep kraj za meditacijo.

Potem smo odsli do Namche Bazarja. Smrdel sem kot dihur, vsa frisna oblacila sem ze porabil, zato bi mi prav prisla topla prha, sem si mislil. Ampak, en clan je porabil vso toplo vodo, jebo ga! Ko sem se zacel umivati, je tekla mlacna voda, ko sem se namilil, pa je tekla le se mrzla voda. Huuuh. Kaj cem, do konca sem se splaknil z mrzlo vodo. Bilo je hudo, ampak je slo. Ani je poiskala dobre sosede, kateri so imeli topli tus.

Ziga pa je izbral boljso moznost razvajanja in je sel na 45 min masazo. Edini iz nase skupine, ki se je spomnil tega na 3400 m. Dobra ideja, ni kaj.

Naslednji dan smo startali preko sejma. Tam so prodajali robo, ki je bila vecinoma prasna, pakete riza, pijace, soli, oresckov, kuhinjske posode, zivali, predvsem kur ipd. Kupil sem araside. Rekel sem 1 kg, dobil sem 2 merici in placal 100 rupij. Cakal sem na drobiz, pa ga nisem dobil. Ocitno je prodajalec mislil, saj je zahodnjak, ima denar, ko ga sljivi. Ker se nismo mogli sporazumeti, sem pobasal araside.

Potem smo odsli na dolgo pot proti Lukli. Po mojem obcutku je bil en najdaljsih pohodov. Proti koncu sva bila z Ani ze kar precej utrujena. Zmanjkalo nama je vode, na sreco so bile ob poti trgovine z vodo. Na cilj, po cca 9 km, sva le pri zadnjih prisla do lodga. Tam sva se pridruzila nasi skupini in spila prisluzeni Everest, tako kot vsi ostali.

Na koncu nas je cakalo se slovo od nosacev. Po kratkem usklajevanju med nasim vodicem Urosem in nepalskim vodicem je bila dogovorjena nagrada 3000 rupij za nosaca in 1000 rupij na osebo za vodica Parkassa. Na to ceno je pripomogel tudi Cic, ki ima ocitno veliko srce ali pa denarja.
Zbrali smo se na dvoriscu lodga. Maja je v anglescini pohvalila navzoce nosace in vsakemu dala 3000 rupij. Po tem so nam nosaci skupaj z nepalskim vodicem zapeli eno svojo pesem. Na vrsti smo bili mi, da eno zapojemo, pa se nikakor nismo spomnili ali hoteli, katero bi zapeli. Potem je Ani dala pobudo in smo jim vrnili s Trzinko.

V glavnem, bilo je kar custveno, bili smo oboji zadovoljni.

Naslednji dan smo po planu odleteli v Kathmandu. Tu pa je ena cela stala. Maoisti, ki so odstopili iz vlade, strajkajo. To pomeni, da na cesti ni prometa, trgovine in restavracije so zaprte. Laufa le prodaja sadja in kica na cesti.
Popoldan smo odsli na pohod po mestu in iskali odprto restavracijo. Ker je nismo nasli, smo se vrnili v hotel in tam pojedli kosilo.
Uros nam je obljubljal najboljso pico na svetu, pa so hudici zaprti. Mogoce nam bo ratalo jutri.

Toliko za enkrat, ce bo kaj posebenega, se slisimo, sicer pa se potem vidimo v SLO.

lp, Ani in Iztok in Ziga iz Kathmanduja, Nepal.